Senčila zaščita pred močnim soncem
Prijetno poletno potepanje na ne pogosto naseljenem otočku daleč od celine. Sonce močno pripeka in že iščeva lokal s prijetno senco, da se malček osveživa pred nadaljevanjem sprehoda. Našla sva lokal, sicer klimatiziran, na oknih montirana senčila, midva pa sedeva za še edino prosto mizo pod mogočno lipo.
Njena krošnja je bila tako široka, da je padala senca na celotno teraso in še čez. Še vedno je vroče, vendar rahel vetrič pihlja in nama nežno boža pregreto telo. Ob sproščenem kramljanju počakava na postrežbo. Natakar stopi do vrat lokala, naju zagleda, zaviha rokave na srajci in pride do naju. Zgleda, da je v lokalu res hladno, da klima in senčila zadržita vso toploto zunaj. Naročiva hladno pijačo in nekaj za prigriznit. Med tem ko čakava, v lokalu natočiva še vodo v termo posode. Lokal je res ohlajen, kar zmrazilo me je po telesu, ko sem vstopil. Se človek še prehladi, tako je hladno. Pojeva in popijeva naročeno ter smukneva naprej proti cilju. Pri hoji skozi mesto opazim, da večinoma imajo hiše na oknih montirana polkna, le tu in tam ima kdo na oknih senčila. Pa še to najbolj pogosto na modernejših oz. novejših hišah. Te imajo senčila tudi na zunanjih terasah. Meni osebno so bile vedno bolj zanimive stare kamnite hiške z lesenimi polkni. Te moderne vile, se mi zdi, nekako ne pašejo v takšno okolje. Pa tako pač je, pravijo, da je denar sveta vladar. Ja, denar odpira vrata povsod.
Na koncu vasi zavijeva levo, na že shojeno pot po travniku navzdol do morja. Ljudi skoraj ne srečava. Ležijo kje v senci ob morju ali pa se hladijo v kakšnem lokalu. Obala tukaj je prazna, nobene sence. Hodiva po drobnih kamenčkih, valovi morja nama nežno pljuskajo čez stopala in naju malček hladijo. V daljavi že vidiva najino hiško. Glej ga zlomka, spet bom kregan. Pozabil sem spustit senčila na oknih, klima pa dela na polno. Toliko o varčevanju bo v smehu dejala in me nežno pobožala po laseh. …
